Cerkev se prvič omenja leta 1526. Stoji na polju južno od vasi in se na zanimiv način vključuje v krajinsko sliko. Po legi in in arhitekturnih značilnostih sodi med najlepše podeželske podružnične cerkve na širšem ljubljanskem območju.
Glavni oltar v novorenesančnih in deloma klasicističnih oblikah je izdelal leta 1856 Matevž Tomc. V globoki glavni niši je pozlačen kip sv. Jakoba, levo in desno sta kipa sv. Janeza Evangelista in sv. Filipa, v atiki pa je oljna slika, ki prikazuje sv. Tilna in sv. Jedrt.
Prvi stranski oltar na desni prikazuje križanje. Ob baročni sliki stojita plastiki sv. Petra in sv. Pavla. Drugi stranski oltar na desni je posvečen sv. Florijanu. V osrednji niši je kip sv. Florijana, v atiki plastika sedeče sv. Ane in Marije, glavnega svetnika pa spremljajo še štiri svetniške figure: sv. Rok in sv. Matej ter dva svetnika v mašnih oblačilih.
Prvi stranski oltar na evangelijski strani je posvečen sv. Peregrinu. Velika slika s polkrožnim zaključkom prikazuje sv. Peregrina v meniški kuti, kako objema vznožje križa, s katerega stopa Jezus. Levo in desno ob osrednji podobi sta kipa sv. Andreja in sv. Boštjana s tradicionalnimi atributi. Drugi stranski oltar na levi strani pa je posvečen sv. Luciji. Tako kot oltar sv. Florijana je lesen in sodi v zvrst tako imenovanih zlatih oltarjev, ki so se na Slovenskem izoblikovali v 17. stoletju. Pozornost zaslužijo vijačni stebri z visko trto. V osrednji niši je kipec sv. Lucije, levo in desno pa sta plastiki sv. Agate in sv. Neže. V atiki je kipec Marije, nad stranskima nišama pa kipca sv. Barbare in sv. Katarine ter dva angela.
Zunaj je ob cerkvi postavljeno kamnito slopasto znamenje s piramidasto strešico in štirimi plitvimi nišami, v katerih so bile nekoč slike na pločevini. Po izročilu gre za kužno znamenje. Datiramo ga lahko v 17. stoletje.
Cerkev svetega Jakoba
