Praznik svetega Vida
Današnja nedelja je za našo faro žegnanjska nedelja in zato še posebej slovesna. Z njo smo začeli obhajati praznik našega farnega zavetnika svetega Vida, ki goduje 15. junija.
Zunanja slovesnost praznika se je začela s slovesnim sprevodom ministrantov, narodnih noš in župnika ob orgelski spremljavi in zborovskem petju himnične pesmi Sveti Vid, ki jo je ob 900-letnici šentviške prafare napisal tedanji šentviški župnik msgr. Alojz Uran, uglasbil pa dolgoletni šentviški organist prof. Maks Strmčnik.
Pomen zakladnice vere, ki so jo ohranili pretekli rodovi v vseh viharjih zgodovine in je zdaj zaupana nam, da jo predamo naprej, kakor poje pesem, je pri današnji maši posebej poudaril tudi župnik. “Žegnanjska nedelja nas spomni na dva pomena Cerkve: Cerkev kot skupnost kristjanov in cerkev kot stavba (prostor), kjer se zbiramo in obhajamo bogoslužje. Vse cerkve so priče korenin, iz katerih srkamo in pijemo vsi mi. To so živi kamni slovenskega naroda. Vsaka cerkev ali kapelica nam predstavlja vrednote, ki so ohranile Slovence v vseh preizkušnjah in viharjih zgodovine. Današnji dan je tisti, ko se spet s spoštovanjem in hvaležnostjo oziramo nazaj. Obenem pa velika obveza in naloga, da bomo z vso odgovornostjo in skrbnostjo to nadaljevali.”
V pridigi nas je župnik vse tudi povabil, da svoje življenje osnujemo na štirih temeljih: družini, kulturi, narodu in veri: “Danes, če se sprehodimo po sodobni kulturi prek radia, televizije in raznih revij, veste, kaj vse doživljamo. To, da smo mnogokrat opeharjeni za tisto pravo kulturo, ker mnogi kvazi umetniki danes ponujajo zelo slabo kulturo; kulturo, ki ne dviga, ampak velikokrat človeka tišči k tlom, ki ne zbližuje, ampak razdvaja. In ob skrbi, bratje in sestre, za telo in materialni svet, ne pozabimo, da prek kulture prihaja v naše duše Bog in da je to tudi ena izmed poti, kako priti do višjega bivanja in do boljšega srečanja z Gospodom.”
“Družina se poveže ob mizi, tako se tudi občestvo župnije združuje ob oltarju,” je še dejal župnik. “Prišli smo sem, da bi bili kot ena skupnost, ena družina. In to gotovo doživljate tudi doma. Če te skupnosti ne doživljate, nekaj manjka,” je dejal in povabil, da naj to, če se le da popravimo.
Spomnil je tudi na čas epidemije: “Osebno sem v času korovirusa, takrat ko je bilo najhuje, najbolj pogrešal občestvo. Druge stvari so nekako šle mimo. Ampak prav to srečanje, srečevanje ob oltarni mizi vsega župnijskega občestva naše šentviške fare ob nedeljah, je manjkalo. To mi je bilo najtežje, da ni bilo družine, ki se zbira nedeljo za nedeljo. Če ste to pogrešali tudi vi, potem smo približno na isti valovni dolžini. In enako velja tudi doma za družinsko mizo.”
“Nobena filozofija, veda ali druga religija v svoji srčiki verovanja ali pa v svojem srcu vernosti nima tistega, kar imamo mi, to je tabernakelj. Majhen prostor, hiška živega Boga, ki živi med nami, živi v svetem Rešnjem telesu.” je še poudaril župnik. “Večna luč nas spominja prav to, da je Bog med nami tukaj, v naši sredi, da ni nekje daleč na oblakih ali v vesolju, ampak da nas spremlja, varuje, da je tisti, ki nas blagoslavlja in da živi tukaj poleg naše hiše, naših družin, cest, šol, blokov … Brez žive vere v to božjo prisotnost v tabernaklju in potem med nami, ko pride k nam, bi tudi današnji dan bil in ostal samo neka zunanja folklora in samo neka ideološka proslava.”
Ob koncu je župnik vsem zaželel lepo žegnanjsko nedeljo in nas povabil na tradicionalno druženje pred cerkvijo po sveti maši.
Na godovni dan našega farnega zavetnika svetega Vida, 15. junija, pa je bilo v naši cerkvi ves dan izpostavljeno Najsvetejše. Molitve in češčenje so oblikovale župnijske skupine z župnikom ob sodelovanju navzočih župljanov. Praznovanje smo sklenili z večerno slovesno sveto mašo.
Besedilo: Alen Salihović, Katarina Ivančič
Foto in video utrinki: Matej Vurušič, Robert Vurušič