IN MEMORIAM: nadškof msgr. Alojz Uran (1945-2020)
Danes so v grob položili našega dobrega pastirja, nekdanjega šentviškega župnika in ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana. V času, ko so ga h grobu smeli pospremiti le najbližji sorodniki in peščica duhovnikov.
Po treh mesecih svojega še zadnjega križevega pota, ki ga je dopolnil v samoti, kakor naš Gospod, je v jutru velike sobote nebeškemu Očetu izročil svojo dušo in poslednjo privolitev Da, Oče.
Kako pomenljiv je njegov odhod v večnost. Jezusov apostol, ki je vse življenje in z vsem življenjem pričeval Zanj, je prehodil tudi zadnje korake na tem svetu po Gospodovih stopinjah.
Imeli smo neizmeren privilegij, da smo smeli del njegove zemeljske poti hoditi ob njem. Da je svoje poslanstvo kot duhovnik narediti čim več dobrega, ki ga je zaslišal na kolenih pred Marijo Pomagaj na Brezjah in ga na vsakem koraku izpolnjeval, tudi kot naš župnik dvanajst let uresničeval med nami.
S svojim zgledom je pričeval o Luči, s svojo pesmijo, srčnostjo in ljubeznijo jo je prižigal. Imel je odprto srce za vsakega človeka, tolažbo za vsako človeško stisko. Po njem smo spoznavali Božjo ljubezen, ob njem smo zoreli tudi v ljubezni do bližnjega, do stvarstva, do domovine in naroda. Z neomajnim zaupanjem v dobroto slehernega nas je povezal v dejavno župnijsko občestvo. Mnogo lepega smo skupaj uresničili in doživeli, med drugim celoletno praznovanje častitljivih devetih stoletij župnije.
Z njegovim blagoslovom so se rodile tudi žive jaslice. Prve, leta 1988, so predstavljale nekaj povsem novega, neznanega, tudi tveganje, da med ljudmi ne bodo sprejete. A je idejo podprl in tudi sam aktivno sodeloval. V zaupanju. In ostal del teh živih jaslic vseh 32 let. Tudi kot škof in nadškof.
Spomin z zadnjih živih jaslic (božič 2019), video prispevek: Robert Vurušič
Ko smo ga po dvanajstih letih kot župnika pospremili v Vatikan in bili priče njegovega škofovskega posvečenja, ki ga je prejel po rokah papeža, svetega Janeza Pavla II, je bila polovica bazilike svetega Petra slovenska. Več škofov je takrat posvetil papež, a samo naš je bil pospremljen v baziliki s tako velikim aplavzom in samo naš je po posvetitvi prišel na trg svetega Petra in zapel z nami.
Škofovska služba pa je pomenila tudi slovo od župljanov. Odslej je s svojimi darovi, karizmo in srčnostjo prinašal veselje, upanje in blagoslov rojakom po vsej domovini in svetu. Kot škof in kot nadškof se je vračal v našo cerkev ob posebnih priložnostih; ko je blagoslovil temeljni kamen za Vidov dom, ko je podeljeval zakrament svete birme, v zadnjih letih pa nam je včasih zaigralo srce tudi, ko smo ga nepričakovano uzrli pred oltarjem ob kakšni delavniški maši.
Slovo iz Šentvida (januar 1993), foto: Aleksander Lilik
Njegove maše, nagovori, osebna srečanja … so vedno segli v srce. Ker srce začuti besede, ki so prišle iz srca, in prepozna njihovo verodostojnost.
Danes so telo našega dobrega pastirja položili v grob. Samo od daleč smo ga lahko pospremili k večnemu počitku. A v duhu in srcih blizu. V bolečini in žalosti, a tudi v veliki hvaležnosti za dragoceni dar njegovega življenja in darovanja; njegovih zgledov neomajnega zaupanja Bogu in vere, da On vse, še tako težke preizkušnje, lahko obrne v dobro; njegove ljubezni in spoštovanja slehernega živega bitja; njegove neizmerne hvalnice življenju in njegovega nedoumljivega brezpogojnega odpuščanja.
Bili smo priče njegovega življenja, zdaj je čas, da smo njegovi pričevalci.
Pogrebna slovesnost v ljubljanski stolnici, foto: Rok Mihevc, Radio Ognjišče
Dragi naš dobri pastir,
bil je neizmeren dar, da smo smeli z Vami prehoditi del zemeljske poti. Zaznamovali ste naša življenja, vtisnili ste globok pečat v naša srca. Hvala Vam za vse darove, zglede, pričevanja …, za vse blagoslove, ki ste nam jih podelili.
Naj Vam za vse Gospod obilno poplača!
Odpustite nam, če smo Vas s čim prizadeli, oprostite za vse, kar smo dobrega opustili.
Izprosite nam milost pri Bogu, da bomo znali živeti, kakor ste nas s svojim zgledom učili. In da bomo izpolnjevali še zadnje naročilo, ki ste ga 26. januarja po svojem nečaku Emilu predali vsem nam:
»Odpuščajte si, bodite prijatelji med seboj in radi imejte to našo domovino Slovenijo!«
Dragi naš nadškof, verujemo, da živite in v polnosti prepevate Aleluja pri nebeškem Očetu, ki ste mu tako zvesto in vdano odgovarjali Da, Oče. V družbi Božje in Vaše matere Marije, ki ste se ji vedno izročali, v družbi svetega Janeza Pavla II, ki Vas je posvetil v škofa in s katerim ste čutili posebno povezanost, v družbi svojih staršev in sestre, ki ste jih neizmerno spoštovali, in vseh svetih in dragih, ki so že v večnosti. Upamo, da se nekoč tudi mi srečamo pri Bogu.
Zdaj pa živite v naših spominih in naših srcih. Zdaj in za vedno!
Počivajte v miru!
Katarina Ivančič