Druga misijonska nedelja, postno romanje: Usmiljenje, odpuščanje, ljubezen

Dogodki, Misijonski odmevi Župnija Šentvid 7. aprila 2019

Druga misijonska nedelja je bila v znamenju postnega romanja na Žalostno goro pri Preserjah ter ogleda filma „Irena, lahko noč“, ki govori o darovanju in ljubezni. Na pot se je odpravilo sedem polnih avtobusov romarjev, ki smo se na čelu z župnikom najprej zbrali ob molitvi križevega pota.

Petrič: Usmiljenje je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira pot srca upanju

Na Žalostni gori pri Preserju stoji cerkev Žalostne Matere Božje, ki je bila zgrajena v začetku 18. stoletja, ob njej pa je obzidje s trinajstimi postajami križevega pota. Sveto mašo je daroval arhidiakon msgr. Franci Petrič. Uvodoma je dejal, da so romarji v svetišče prinesli štiriperesno deteljico. Prvo pero je vsakoletno postno romanje, drugo skorajšnja nova maša domačina Gregorja Bregarja, tretje pero predstavlja aktualni misijon, četrto pa je osebna prošnja vsakega posameznika. „Ko hodimo na Božje poti, skušamo od Boga izprositi posebnih milosti za svoje osebno življenje, za naše družine, za mnoge, ki trpijo zaradi bolezni, osamljenosti, različnih preizkušenj v družinskem in osebnem življenju. Pri Mariji sedmerih žalosti, tukaj na tem svetem kraju, ste danes vi. To je blagoslovljen trenutek za vsakega izmed vas,“ je dejal Petrič in spomnil še enkrat na novomašnika Gregorja. „Gregor se skupaj s svojim bratom Petrom in mnogimi drugimi, ki so že prejeli mašniško posvečenje, vključuje v skupino tistih duhovnikov, ki jih poznamo od pisca brižinskih spomenikov naprej, ki so bili v službi slovenskega naroda,“ je dejal.

Nato se je Petrič ustavil pri vsebini evangelija tihe nedelje, ki govori o tem, kako je Jezus odpustil prešuštnici. Po pridigarjevih besedah je to evangelij, ki vse vabi k potrpežljivosti, usmiljenju, odpuščanju in ljubezni. „Za nas, ki poznamo ta evangelij je večkrat nevarno, da bi ob njem pomešali stvari. Jezus je odpustil ženi, ki je grešila in prelomila Mojzesovo postavo, ki je zahtevala moža in ženo kamnati, če sta bila zalotena v prešuštvu. Prešuštvo je tudi za Jezusa pomenilo, in še danes pomeni greh, ki ga je treba popraviti in se ga na vso moč izogibati,“ je povedal in nadaljeval: „Kristjan mora vedno razlikovati med tistim, kar je zmota in tistim, ki se moti. Med grehom in grešnikom. Vedno moramo zavračati zmoto in greh, a sprejemati grešnika.“

V povezavi z evangelijem je spomnil na zahtevo po kamenjanju žene prešuštnice. „Tudi danes dobro poznamo prakso kamnanja, pa ne le v islamskih deželah, kjer se to še vedno dogaja. Ampak, kamnanje se dogaja, dragi bratje in sestre, tudi pri nas. Živimo v demokratičnih državah, kjer radi poudarjamo nujnost kritike, češ saj brez kritike ni prave demokracije. Sploh demokracija ne bi mogla obstajati. Toda kritika, pod krinko tako imenovanega interesa javnosti, se kaj hitro sprevrže v vsesplošno metanje kamenja. V kritiziranje vsevprek, v obsojanje. Namen tega pa je drugega raniti, prizadeti, ponižati, izločiti celo, in to ne tako redko, medijsko umoriti, da bo le tisti, ki to počne, izpadel v čimbolj nedolžni luči. Roke tako mečejo kamne vsepovsod: v družinah, na delovnih mestih, v soseskah, v medijih, med politiki … To je drža sebičnosti, udobja, interesa, napadalnosti in še česa. Ta drža zamori življenje sprejemljivega, čutečega, dobrohotnega, odpuščajočega srca. Kar naenkrat postajamo sodniki, kar se rado dogaja v medijih,“ je poudaril. „V zadnjih tednih je v delu naše javnosti veliko govora o zlorabah v Cerkvi. Iz čutečega iskanja in dajanja pomoči žrtvam je nastalo metanje kamnov, ki vnaša le zmedo in ustvarja celo pravo histerijo ter nam omogoča moder razmislek o realnem stanju. Iz pomoči zlorabe prizadetim je postalo to zloraba spolnih zlorab. Prešuštnica v današnjem evangeliju pa nas spominja, da smo vsi grešniki. Evangelij zato vabi tudi nas: Kdo je brez greha, naj prvi vrže kamen v brata,“ je povedal Petrič in posebej poudaril, da nihče ni postavljen za sodnika bližnjemu, samo Bog sodi.

Posnetek pridige (Prenesi datoteko):

Ob sklepu je vse povabil, da naj si zastavimo vprašanje, kako gledamo na spoved. Poudaril je, da se pri njej srečujemo z usmiljenim Bogom. Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, človek je tisti, ki se naveliča prositi odpuščanja. „Usmiljenje je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira pot srca upanju. Upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh.“

Hari: Zakrament sprave je zakrament ozdravljenja

Po maši je zbrane nagovoril Boštjan Hari, ki vodi različne seminarje za osebnostno in duhovno rast, notranje ozdravljenje ter, kot poroča Aleteia, predava na različnih dogodkih predvsem na temo ezoterike in novodobne duhovnosti, kot sodelavec pa deluje v sklopu zavodov Kerigma ter Živi na polno. Spregovoril je o Božjem usmiljenju.

Povabil je k iskreni spovedi. „Zakrament sprave je zakrament ozdravljenja. In Bog prek posvečenih duhovnikov in škofov odpušča grehe. Osvobaja, očiščuje nas vsega tistega strupa, ki smo ga prevzeli, nanesli s slabimi mislimi, z negativnimi čustvi, s slabimi dejanji in pa tudi, ko nismo naredili tistega dobrega, kot bi ga morali,“ je dejal Hari in posebej poudaril, da moramo vsi k spovedi. Tudi duhovniki in škofje, prav tako papež. „Vsi imamo gnoj v sebi. Nikomur ni prizaneseno.“

Posnetek pričevanja (Prenesi datoteko):

Predstavitev Žalostne gore

Kot piše msgr. Franci Petrič oprema cerkve spominja na prve slavne dni božje poti na Žalostni gori in obnovo le-tega. Glavni oltar je čudovita mojstrovina. V njem je zanimiv kip Žalostne Marije, ki pa je, v nasprotju s podobnimi, brez Jezusovega trupla v naročju. Jezus leži v niši pod oltarno mizo. Marija je oblečena po baročnih navadah. V njenem obrazu je umetnik živo izrazil žalost in trpljenje. Med oltarji, ki jih ob svojem obisku zagotovo ne bomo spregledali, je tisti s Križanim. Pod njim namreč leži v stekleni krsti sv. Jukund, mučenec. Oblečen je v rimskega vojaka. Njegove relikvije je iz rimskih katakomb sem prinesel bistriški prior Hugo, da bi še bolj pripomogel k slovesu božje poti. Občudovalci lepe umetnosti pa bodo v tej cerkvi napasli svoje radovedne oči še ob številnih drugih zanimivostih.

Predstavitev cerkve (Prenesi datoteko):

Irena, lahko noč

Po kosilu v Zavodu sv. Stanislava je sledil ogled filma „Irena, lahko noč“ režiserja Mihe Možine in scenarista ter producenta Mihe Čelarja. Slednji je o filmu, med katerim so mnogi potočili tudi kakšno solzo, tudi spregovoril. „Irena, lahko noč“ je ljubezenska zgodba, ki govori o nenavadni ljubezni med Ireno in Avguštinom Mavčcem iz Turnišča v Prekmurju. V devetdesetih sta kmalu po poroki doživela težko prometno nesrečo, kjer je Irena utrpela hude možganske poškodbe, in se ni več prebudila. Zdravniki so jo hoteli prepustiti usodi počasne smrti, Avguštin pa jo je vzel iz bolnice in zanjo nesebični skrbi. Prvih 18 let je bil popolnoma sam, zdaj pa mu pomagajo 3 osebne asistentke. Pri svojih 40-ih se je po dolgoletni borbi z zdravstvenim sistemom odločil, da bo študiral pravo, kar mu je tudi uspelo. „Današnji čas narekuje, da vse poskušamo odmeriti in potem tudi rečemo, OK, saj tudi partnerska ljubezen bi morala v odnosu nekaj dajati, ali lahko še obstaja, če na drugi strani človek ne more več dajati. Potem sem raziskoval to zgodbo in raziskoval prekmursko dušo in izročilo ter naletel na prispodobo Miška Krajnca, da je prekmurska dežela dežela štorkelj in dobrih ljudi. In mogoče za te ljudi partnerska ljubezen enkrat za vselej ne pomeni vedno isto kot za nas v Ljubljani. Za štorklje pa je značilno tudi to, da če ostane brez partnerja, se še vedno vrača v staro gnezdo in ga čaka. Gre torej za neko pripadnost, zvestobo, ki ni merljiva z našimi vatli,“ je dejal Čelar.

Posnetek pogovora (Prenesi datoteko):